Tam, kjer smo včasih redno uporabljali ukazni poziv, bo tudi v operacijskem sistemu Windows 10 veliko uporabnikov lahko brez njega. Vseeno obstaja še nekaj zelo uporabnih ukazov ukaznega poziva, ki jih vsekakor morate poskusiti. Lahko pridejo zelo prav.
Windows (in številne sodobne distribucije Linuxa glede tega) svoj uspeh dolguje predvsem uporabniku prijaznemu grafičnemu vmesniku (gui). Kljub temu ima tako imenovani CLI (vmesnik ukazne vrstice) pravico do obstoja. Nekatere funkcije je v grafičnem vmesniku težko ali pa jih sploh ni mogoče najti. Ukaze ukazne vrstice lahko običajno tudi natančno nadzorujete s pomočjo parametrov. Poleg tega lahko takšne ukaze enostavno vključite v paketne datoteke in jih lahko samodejno izvršite iz uporabnikovega prijavnega skripta ali prek razporejevalnika opravil.
V ukazni poziv lahko vstopite na več načinov. Na primer iz upravitelja opravil ali prek kontekstnega menija (desni gumb miške na datoteki in Odprite v ukaznem pozivu) ali s pritiskom na Zaženi / zaženi (ali tipka Windows + R) in v oknu, ki se prikaže cmd čemur sledi Enter.
Tu najdete pregled razpoložljivih ukazov cmd v sistemu Windows (kliknite ukaz za povezane parametre in primere). V tem članku najprej podajamo nekaj primerov, ki ponazarjajo, kako močni (in koristni) so lahko takšni ukazi. Nato vam pokažemo, kako jih lahko uporabite v scenarijih avtomatizacije.
Cmd okno
Ko greš skozi cmdukaz gre v ukazni poziv, privzeto boste končali v svoji mapi profila (c: \ Uporabniki \). Zdaj lahko greste skozi CDukaz (spremeni imenik) lahko odpre drugo mapo, lahko pa tudi drugače. Odprite File Explorer in se pomaknite do želene mape. Kliknite na prazno mesto na desni plošči, medtem ko držite tipko Shift in izberite Tukaj odprite ukazno okno: zdaj boste takoj končali v pravilni mapi.
V operacijskem sistemu Windows 10 je končno mogoče tudi kopirati nekaj besedila iz GUI-ja v odložišče (s tipkama Ctrl + C) in ga prilepiti v okno ukazne vrstice (s tipkama Ctrl + V).
In kdo bi rad prilagodil videz tega okna: z desno miškino tipko kliknite naslovno vrstico, izberite Lastnosti in na zavihkih nastavite vse možnosti po želji Opcije, Slog pisave, Postavitev in Barve. Mimogrede, ni slabo, če skrbniško okno izgleda drugače kot pri drugih uporabnikih.
01 Vsebina mape
Če želite izvedeti vsebino mape, se obrnite na Explorer. Logično, toda iz ukazne vrstice pogosto hitreje spoznate določene informacije. Če si želite predstaviti možnosti, zaženite ukaz dir /? Od. Parameter /? lahko ga uporabite s skoraj vsemi ukazi, da dobite več razlag. Če želite znova počistiti okno, uporabite ukaz cls (počisti zaslon). Zdaj gre za pametno kombiniranje razpoložljivih parametrov. Recimo, da želite pregled vseh datotek, pri čemer je zadnja na vrhu. Potem to storiš z dir / O-D.
Upoštevajte tudi na primer razliko med dir *, dir / A * in dir / B *. Dir / A vam pokaže tudi skrite (sistemske) datoteke, dir / B pa omeji izhod na imena datotek brez dodatnih podatkov.
Vsebino mape lahko natisnete tako, da na koncu ukaza dodate nekaj podobnega> folder contents.txt, nato pa lahko datoteko txt odprete in natisnete s programom Notepad.
02 OGLASI
Zabaven eksperiment je dodajanje podatkov ADS (nadomestni tokovi podatkov) datotekam, vsaj v okolju ntfs. Ustvarite besedilno datoteko, ki jo želite skriti z Beležnico (to bomo poklicali secret.txt). Nato zaženite ukaz type secret.txt> boring.txt: invisible.txt. Ta ukaz zagotavlja, da je datoteka secret.txt vključena kot podatki ADS (imenovana invisible.txt) v datoteko boring.txt. Zdaj lahko izbrišete secret.txt. Ko zaženete dir boring.txt, opazite, da je ta datoteka prazna (0 bajtov). Če pa zaženete dir / R boring.txt, se bodo še vedno prikazali podatki ADS za boring.txt. Vsebino tega oglasa lahko vidite prek ukaza "c: \ system \ 32 \ notepad.exe" boring.txt: invisible.txt. Tako lahko datoteke skrijete v druge datoteke.
03 Upravljanje dovoljenj
Iz grafičnega vmesnika lahko seveda nadzirate tudi dovoljenja uporabnikov za mape in datoteke, vendar je to mogoče hitreje iz cli. Poleg tega imate v sistemu Windows 10 Home prek CLI več možnosti. Skoraj vse nadzorujete z ukazom icacls: v tem preberete "acl", kar pomeni "seznami nadzora dostopa" ali dovoljenja ntfs.
Če želite izvedeti trenutna dovoljenja za mapo ali datoteko, zadošča ukaz icacls. Prav tako lahko hkrati shranite vsa trenutna dovoljenja vseh datotek v določeno mapo in njene podmape, da jih lahko hitro obnovite po poskusih. Dovoljenja lahko shranite na naslednji način icacls \ * / save acl file / T. Če želite hitro obnoviti dovoljenja, ki ste jih shranili v datoteko acl, zaženite ukaz icacls / restore acl datoteko kot skrbnik. Če želite nadomestiti dovoljenja za datoteko z drugimi, lahko zaženete ukaz, kot je icacls / grant: r: F (F pomeni polni dostop). Upoštevajte, če uporabljate parameter : r (zamenjaj), nova dovoljenja bodo dodana obstoječim, namesto da bi jih nadomestila.
04 Povezljivost
Tudi če komandnega poziva skoraj ne poznate, ste verjetno že zagnali ukaz ipconfig ali ipconfig / all. In morda vam tudi ukaz ping ne bo neznan. Če na primer izvedete ping www.computertotaal.nl, bi morali od spletnega strežnika štirikrat prejeti odgovor z ustreznim naslovom IP.
Veliko manj znan je ukaz arp (protokol za ločevanje naslovov). To vam omogoča povezavo z gostiteljem, ne da bi predhodno vedeli MAC naslov te naprave. Takšna zahteva arp se dejansko predvaja, kar pomeni, da jo prejme vsaka naprava v lokalnem omrežju. Naprava se mora odzvati s tem naslovom IP tako, da pošlje arp odgovor prosilcu. Ukaz arp je torej koristen za oddaljeno iskanje naslova mac, pa tudi za vedeti, ali je naprava aktivna, tudi če se ne odziva na zahteve za ping. Preizkusite sami (domnevamo, da ste požarni zid naprave B konfigurirali tako, da blokira zahteve za odmev pinga). Zdaj zaženite naslednje ukaze kot skrbnik:
arp -d * (izpraznite trenutno arp tabelo)
arp -a (dokažite, da tabela arp nima vnosa za napravo B)
ping arp -a (dokaz, da je bila dodana naprava B z mac naslovom in je zato aktivna). Mnogi uporabniki ne poznajo tako imenovanih simbolnih povezav (na kratko simbolične povezave). To so neke vrste napredne bližnjice do datotek ali map, kjer se zdi, da gre dejansko za to datoteko ali mapo, ne pa za bližnjico. Na primer, morda je za to, da nekateri programi zahtevajo podatke, vendar bi raje videli, da se to zgodi. To uredite na naslednji način. Kot skrbnik pojdite v ukazni poziv in zaženite naslednji ukaz: mklink / J (poti vključite v dvojne, ravne narekovaje, če vsebujejo presledke). Opazili boste: vsi podatki, ki se končajo samodejno (tudi), končajo. S tem je povezan ukaz mklink / D, s katerim v določeni mapi ustvarite eno ali več povezav, ki vsakič kažejo na drugo mapo. Nato lahko hkrati dostopate do vseh podatkov iz teh map, tako da se pomaknete do mape s temi povezavami. To je lahko koristno, na primer, če morate redno dostopati do podatkov za projekt, ki je razporejen v različne mape. To naredite v (prazni) mapi: mklink / D financial, mklink / D logistics in tako naprej. Privzeta konzola za vgrajeni ukazni poziv v sistemu Windows je precej špartanska. Obstajajo brezplačne alternative, ki ponujajo več možnosti in prilagodljivosti, na primer ColorConsole, ki podpira zavihke, izvoz v html in rtf, hitra preklopa map iz opravilne vrstice in še več. Uvedete lahko tudi popolnoma novo okolje ukazne vrstice. Microsoft se na primer od Windows 7 vse bolj osredotoča na PowerShell. To resnično skriptno okolje je veliko močnejše od tradicionalnega ukaznega poziva, hkrati pa veliko bolj zapleteno. To okolje zaženete z ukazom PowerHell v ukaznem oknu ali zaženite program PowerShell ISE (integrirano skriptno okolje), če potrebujete grafično skriptno okolje. Prav tako lahko avtomatizirate postopek prenosa in namestitve programske opreme v računalnik. Z orodjem Chocolatey lahko z ukazi v ukaznem pozivu prenesete, namestite in posodobite programsko opremo. V času pisanja je za Čokolado na voljo več kot 8.000 priljubljenih paketov. Če želite hiter pregled vseh map v skupni rabi v vašem sistemu, zadostuje ukaz net share. Če želite več informacij o posameznih skupnih rabah, zaženite ukaz neto skupne rabe kot skrbnik. Nato boste med drugim izvedeli največje število uporabnikov, ki lahko istočasno dostopajo do te skupne rabe, pa tudi dovoljenja za to skupno rabo. Ustvarjanje novega deleža je seveda tudi mogoče. To naredite z ukazom, kot je samo deliti fotografije = "c: \ medijske datoteke \ moje fotografije". Če želite znova izbrisati skupno rabo, bo za to poskrbelo net share photos / delete. Omrežni disk v skupni rabi lahko povežete tudi s črko prostega pogona z neto uporabo x: \ (ime računalnika lahko na primer poiščete s tipko Windows + Premor). Če želite, da je ta povezava trajna, da ostane aktivna tudi v naslednji seji sistema Windows, na koncu ukaza dodajte / persistent: yes. Preko Raziskovalca lahko izvajate standardne operacije kopiranja. Lahko, toda tukaj zaman iščete dodatne funkcije. Ukazna vrstica ukazne vrstice robocopy ponuja veliko naprednejših možnosti, saj vam pregled parametrov to takoj naredi jasno. Tu se bomo omejili na nekaj preprostih primerov. Z ukazom robocopy "c: \ my documents" f: \ / MIR poskrbite, da se izvorna mapa (c: \ my documents) samodejno zrcali v ciljno mapo (MIRrored). Če ne sledite ukazu s parametrom / XX, bodo med to varnostno kopijo obstoječi podatki v ciljni mapi izbrisani. Koristno tudi vedeti: parameter / SEC zagotavlja, da se prvotna dovoljenja hranijo v ciljni mapi. In z / LOG: vodite dnevnik o operaciji. Nekateri ukazi robokopiranja lahko zaradi številnih parametrov postanejo precej zapleteni. Na srečo lahko te naloge shranite; zadošča dodati / SHRANI: na koncu. Če želite kasneje izvršiti isti ukaz, vnesite robocopy / JOB :. Koristno! Velika prednost ukazov ukazne vrstice je, da jih lahko enostavno vključite v paketno datoteko, tako da se ti ukazi običajno izvršijo kronološko drug za drugim takoj, ko pokličete paketno datoteko (na primer iz načrtovalnika opravil Windows). Takšno datoteko preprosto ustvarite z Beležnico in dodate pripono .cmd. Na primer, na namizje lahko postavite paketno datoteko, ki vsebuje naslednjo ukazno vrstico: net use x: \ / persistent: no [/ user:]. To pomeni, da omrežna povezava postane aktivna šele, ko zaženete to paketno datoteko s klikom miške, tako da Windows na primer ne izgubi časa ob zagonu, ko išče povezavo z zunanjim pogonom, ki ni več nameščen, na primer. Tako paketna datoteka v svoji najpreprostejši obliki ni nič drugega kot kronološko zaporedje posameznih ukazov ukazne vrstice. Nekaj takega, na primer tam, kjer se izvorna mapa po postopku kopiranja počisti: cls xcopy c: \ mydata d: \ varnostne kopije / M / E / H / R / I / Y del c: \ mydata \ *. * / Q Možne pa so tudi bolj zapletene konstrukcije, na primer v naslednjem primeru, v katerem z diska izbrišete vse datoteke z določenimi priponami: @ echo off rem Ta paketna datoteka izbriše določene datoteke naslov Izbirno brisanje datoteke echo Brisanje ... za %% t v (dnevnik bin bin) naredite del c: \ *. %% t / s echo Datoteke izbrisane! pavza Tu nimamo prostora, da bi to podrobneje obdelali. Če pa se želite poglobiti v možnosti in sintakso paketnih datotek: ta desetdelni tečaj je dobro izhodišče. Paketna datoteka (ali drug skript) se lahko samodejno zažene, ko se določen uporabnik prijavi v sistem Windows. To lahko storite v operacijskem sistemu Windows Professional ali novejšem s pritiskom tipke Windows + R in nato ukaza lusrmgr.msc nakar kliknete želenega uporabnika in zavihek Profil odpre. Tu vnesete ime paketne datoteke. Lahko pa ga nadzirate tudi iz ukazne vrstice, tudi v domačih različicah sistema Windows. To se naredi z ukazom net user / scriptpath:. Pogoj je, da to paketno datoteko postavite v mapo v skupni rabi z imenom skupne rabe "netlogon", kjer tudi zagotovite, da ima ta uporabnik vsaj dostop do branja do te mape. Nastavitev paketne datoteke kot prijavnega skripta je en način, da se samodejno zažene med prijavo, obstaja pa še en način: uporaba vgrajenega načrtovalnika opravil. Mimogrede, je veliko bolj prilagodljiv, saj lahko med zagonom, ob določenem času, ob zaklepanju sistema itd., Zaženete tudi paketno datoteko (ali drug skript ali program). Na primer, vsak petek popoldan želimo zagnati paketno datoteko, ki začne s čiščenjem diska s posebnimi možnostmi. V to paketno datoteko nato med drugim vključimo ukaz cleanmgr / sagerun: 1 (vsaj potem, ko smo enkrat že ukazno vrstico cleanmgr / sageset: 1 in tam nastavili želene možnosti). V opravilni vrstici sistema Windows kliknite ikono povečevalnega stekla in poiščite naloga. Začni Načrtovalnik opravil in kliknite v desnem podoknu Ustvari nalogo (Ustvari osnovno nalogo možno, vendar vam ponuja manj možnosti). Dajte svoji nalogi ustrezno ime in po želji označite Zaženi ne glede na to, ali je uporabnik prijavljen ali ne. Odprite zavihek Sprožilci, Pritisnite na gumb Novo in izberite (na primer) Načrtovano ob Začnite to nalogo, po katerem nastavite želeni čas in frekvenco (na primer Vsak 1. petek, do 16:00). Potrdite z v redu in odprite zavihek Dejanja. Kliknite nanjo Novo in se obrnite prek Listi v svojo paketno datoteko. Potrdite z v redu (2x) in po potrebi vnesite geslo. Zdaj bi morali nalogo najti na levi plošči, na NalogaNačrtovalec-knjižnica. O tem vam ni treba več razmišljati!
05 Simbolične povezave
Alternative
Priročno orodje: Čokoladno
06 Delnice
07 Varnostne kopije in kopije
08 V seriji
09 Serija: primeri
10 Skript za prijavo
11 Načrtovalnik opravil
12 Načrtovalnik opravil: izhod
